Poučevanje zahteva celega človeka, ves čas. In ne samo 45 minut pred katedrom. Prenašanje znanja je proces, ki se ne zaključi in ni omejen s časom, omejen je samo s sposobnostjo obeh strani, učitelja in učenca, da razmišljata in delujeta na istem izzivu vsak iz svoje strani in se najdeta v točki spoznanja za oba.
Iskanje novosti mnogokrat usmeri pozornost v velike podrobnosti. Ko se vrtimo okoli njih, pogosto pozabimo, ali pa namerno zanemarimo vidik perspektive. Takrat bo mogoče raziskovalni napor prinesel rezultat, težje bo ta rezultat postavljen na izhodišče, da bi omogočil dobro razvojno delo.
Ko smo na cilju, se nam zdi, da je potekalo vse tako, kot smo želeli. Ko pa kritično pogledamo na iniciacijo poti, ugotovimo, da je bilo potrebno mnogo tehtnih premislekov, organizacijskih prijemov in včasih bolečih odločitev, da je šla pot proti cilju. Če se človek ne bi znal organizirati in tudi sam spoštoval teh principov, ne bi nikoli dosegal ciljev, ki nekaj veljajo.
Človek kot socialno bitje se vedno išče v skupnosti in hoče v njej ostati. Pogosto in kar je zelo prav, ji hoče tudi nekaj dodati. Niso vsi predstavniki človeške rase dovolj tenkočutni, da bi spoznali smeri razvoja in potrebe časa. Pravzaprav so taki ljudje zelo redki, zato pa toliko bolj potrebni.
Vsak človek, ki spoštuje sočloveka, je vesel darila in ga sprejme z odprtim srcem. Zato je darovanje nekaj, kar je v osnovi oblikovalo človeške odnose in jih še vedno oblikuje, torej imamo darila, ki nam polepšajo trenutke življenja. So pa tudi darila, ki so nujna za nekoga, da sploh preživi. Koliko takih daril smo sposobni dati od sebe in biti veseli, da smo lahko darovali?
Ko sem bil majhen, sem pojem kultura razumel popolnoma drugače, kot ga razumem danes. In ko se oziram nazaj po stopinjah, ugotavljam, da se je moj pogled na kulturo neprestano spreminjal. Ne znam si odgovoriti na osnovno vprašanje, zakaj se v meni videnje kulture pojavlja s tako številnimi obrazi in nobeden od njih ne ostaja prav dolgo pod žarometom.
